Male živali

08 Maj 2013

Ustna higiena vašega ljubljenca – pomemben člen pri negi

pes zobiNakupa malih živali, naših ljubljencev – psov in ostalih živali se lastniki zelo veselijo, saj so mladiči sprva zelo igrivi in nedolžno razposajeni. Zelo hitro pride do socialnih vezi med lastniki in njihovimi živalmi, in ta odnos je eden najbolj hvaležnih odnosov v življenju. Lastniki se dandanes tega zelo zavedajo in v želji k izboljšanju tega odnosa iščejo čim več informacij, katere bi jim pri tem pomagale.

Tu se najprej obrnejo na vzreditelja in po prihodu živali v njihovo družino na svojega veterinarja, kasneje pri soacializaciji pa jim pomagajo tudi inštruktorji v pasji mali šoli. V želji k izboljšanju odnosa med psom in lastnikom ter zagotovitvi dolgega in zdravega življenja svojih ljubljencev pa vsekakor pripomore razumevanje bioloških potreb in nege psa ter zagotavljanje zdravstvenega varstva živali.

Veterinarji opažamo, da lastniki pri negi živali še vedno posvečajo premalo pozornosti ustni higieni njihove živali. Dobra ustna higiena, katero izvaja lastnik živali je tudi predpogoj dobre kvalitete in dolge dobe življenja njihove živali.

Pregled ustne votline je obvezni del kliničnega pregleda živali, ki ga opravi veterinar že pri prvem obisku mlade živali. Tak klinični pregled ustne votline sestavljajo: ocena splošnega zdravstvenega stanja, kjer lahko odkrijemo znake resnih sistemskih obolenj pregled glave (simetrija skeleta, bolezni obrazno-čeljustničnega predela kože, funkcioniranje čeljustnega sklepa, pregled oči, ustnic, vseh področnih bezgavk ter slinskih žlez, pregled raznih oteklin, mehkih ali trdih tkiv, smrad in ocena ugriza).pregled ustne votline, kateri je sestavljen iz dveh stopenj: začetnega pregleda (žival pregledamo v ambulanti brez pomiritve ali v času pomiritve) in končnega pregleda (po opravljenem posegu pregledamo in posredujemo nadaljna navodila lastniku).

ustna

Obzobno tkivo tvorijo dlesen, pozobnica, cement in alveolarna kost. Vsi skupaj sestavljajo obešalni aparat ali parodoncij zoba. Bolezen, ki prizadene obzobno tkivo se imenjuje paradontalna bolezen.

Glavni povzročitelj vnetja obzobnih tkiv so bakterije v mehkih zobnih oblogah - plak. Le-ta je rumeno-siva obloga, ki je prilepljena na površino zob in ustne sluznice. Vnetje se z nabiranjem oblog iz dlesni širi v ostala obzobna tkiva, kar lahko vodi v izgubo zob.

Vnetje dlesni - gingivitis (zgodnji in napredovani gingivitis) je prvi stadij paradontalne bolezni. Obstaja lahko mnogo let predno preide v vnetje ostalih obzobnih tkiv - parodontalno bolezen - periodontitis. 

perio4c

Z dobro ustno higieno in profesionalno odstranitvijo plaka in zobnega kamna, se lahko gingivitis popolnoma pozdravi, medtem, ko se pri paradontalni bolezni preprečuje le napredovanje bolezni. Zanjo je značilen nastanek periodontalnega žepa, resorbcija alveolarne kosti, razgaljenost zobnih korenin in vnetje. Plak je lokalni dejavnik, ki povzroči vnetje obzobnih tkiv. Najpogosteje se paradontitis ugotavlja na zgornji čeljusti pri manjših pasmah starejših psov. Pri napredovani bolezni je najprej potrebna temeljita terapija v veterinarski stomatološki ambulanti, da se odstrani zobni kamen, supragingivalni in subgingivalni zobni plak, opravi se subgingivalni débridement, poliranje in spiranje z 0,12% raztopino klorheksidina. Če je gingivalni žep globlji kot je normalno (1 - 4 mm za pse, za mačke 1 mm), se opravi tudi kirurška terapija: gingivoplastika, kiretaža gingive, itd. Pri tem je potreben dvojni obisk v ambulanti zaradi dolgotrajne terapije. Čez 7 - 14 dni je potrebna potem kontrola terapije v ambulanti.

Glede na lego plaka ločimo nad dlesno (supragingivalni) in pod dlesno ali obzobnem žepu (subgingivalni zobni plak v sulkusu). Vnetju dlesni in paradontozi so podvrženi pacienti z zmanjšanim imunskim odgovorom in /ali vnetjem ustne votline zaradi sistemskih bolezni (uremia, diabetes, kronična odpoved jeter, okužba s calici virusom, FelV, FIV, itd).

Ko pride do vnetja gingive , le ta postane otekla, edematozna in rdeča, količina gingivalne tekočine v gingivalnem žepu pa se poveča. Pri napredovanem gingivitisu se začne nabirati plak subgingivalno, vidimo tudi zobni kamen. Pri paradontitisu poleg gingivitisa in zobnega kamna najdemo nastanek periodontalnega žepa in zakrvavitev gingive pri nežnem pregledu s paradontalno sondo.

Anderson s sod. (1995) poroča o 25% prisotnosti srčnih šumov pri starejših (geriatričnih) stomatoloških pacientih. Pri takšnih pacientih je pomemben temeljit pregled srca, rtg prsnega koša, hematološke in biokemijske preiskave krvi pred samim stomatološkim posegom.

Preventiva paradontalne bolezni je najbolj uspešna, če se lastnika živali dobro poduči o resnosti bolezni in o temeljitem izvajanju domače ustne higiene vsak dan.

Najlažje je to opraviti že pri prvem rednem cepljenju mladiča proti kužnim boleznim, saj se mladič hitro navadi na redno čiščenje. Pri starejših živalih pa je potrebna potrpežljivost in vztrajnost lastnika ter živali počasi navajati na vsakodnevno umivanje zob. Najprej začnemo ščetkati sprednje zobe - sekalce in grabilce, pri tem pa s palcem in kazalcem druge roke držimo gobec zaprt. Ko se žival po nekaj dneh navadi ščetkanja, začnemo postopoma z umivanjem preostalih zob v ustni votlini predkočnike in kasneje kočnike na lični strani. Šele nato, ko žival sprejme vsak dan ščetkanje z zobno pasto začnemo ščetkati tudi po nebni in jezični strani zob.

Bakterijska populacija se zmanjša s spiranjem ustne votline z 0,12% ali 0,2% raztopino klorheksidina. Pri tem se uporablja tudi antibiotična terapija, še posebno pred paradontalnim zdravljenjem, da se preprečijo škodljive posledice bakteriemije pri imunodeficientnih pacientih, kot tudi pri pacientih s srčnim popuščanjem, ledvičnimi ali jeternimi boleznimi ali z diabetičnimi pacienti.

Takoj po profesionalnem čiščenju v veterinarski stomatološki ambulanti se doma priporoča nadaljna antibiotična terapija vsaj 5-7 dni (ki jo predpiše veterinar), in izpiranje ustne votline z raztopino klorheksidina ter nato čez par dni ščetkanje z gelom (CHX raztopina ali gel). Klorheksidin učinkuje protimikrobno, saj poškoduje bakterijsko celično steno ter se veže na mesta, kjer se vežejo glikoproteini iz sline in na njih bakterije in preprečuje nastanek plaka. Lepljivi gel se prilepi na dlesni in preprečuje, da bi ga živali pogoltnile ali izpljunile in tako podaljša delovanje klorheksidina za več ur. Pri tem pride do rjave obarvanosti zob, ki jo mehanično ščetkanje ne odstrani, ki se sčasoma razbarva (zaradi vpliva organskega materiala).

 

Številne študije veterinarskih stomatologov kažejo, da je še vedno najboljša preventiva nastanka mehkih zobnih oblog redno čiščenje z veterinarsko zobno ščetko ali naprstnikom (mehka otroška najlonska ščetka je tudi v redu) vsak dan! Ščetko se položi pod kotom 45° na površino sklenine zoba in se začne ščetkati krožno od sklenine proti dlesni in nato proti sklenini. Vsako stran ustne votline se ščetka približno 30 sekund.

Za čiščenje se uporablja posebna zobna pasta, prirejena za pse in muce različnega okusa, katero žival lahko požre: okus po perutnini, okus po sladkarijah ali pepermint okus (CET pasta).

Lastnikom živali svetujemo, da ne uporabljajo humanih zobnih past ali sode bikarbone ali kuhinjske šoli, ker jih njihov ljubljenec pogoltne. Presežek natrija, ki se s tem doseže pa lahko občutno vpliva na srčno-žilni sistem. Tudi naj ne uporabljajo fluorovih preparatov, ker so zelo strupeni za njihovega ljubljenca. Humane zobne paste se močno penijo, kar pa pri mesojedih negativno vpliva na želodec (iritira želodčno sluznico) in prebavo.

Tomaž Pust, DVM