Novice

09 Okt 2020

Bruhanje pri psih in mačkah aktualno

Bruhanje je eden najpogostejših razlogov, zaradi katerega pripeljejo lastniki svojega psa ali mačko k veterinarju. Bruhanje nastane iz več različnih vzrokov:

-          slabost povezana z gibanjem v vozilih,

-          zaužitje snovi ali zdravil, ki povzročijo slabost (antibiotiki, NSAID, toksične kemikalije, ipd.),


 

-          obstrukcija oz. zapora prebavil (tujki, tumorji, invaginacije, delne ali popolne torzije, ipd.)

-          vnetje v prebavnem traktu (vnetna bolezen črevesa - IBD, gastritisi, enteritisi zaradi virusov, bakterij in parazitov, pankreatitis, peritonitis, kolitis, ipd.)

       bruhanje zaradi vzdraženja centra za bruhanje v podaljšani hrbtenjači, zaradi vzrokov izven prebavil (hipoadrenokorticizem, odpovedovanje jeter ali ledvic, diabetična ketoacidoza, endotoksemija/septikemija, piometra, hipertiroidizem, pooperativna slabost, meningitis, povečan intrakranialni pritisk, ipd.)

Bruha

 

V osnovi razdelimo bruhanje na akutno in kronično bruhanje. Pri akutnem pojavu bruhanja najprej pomislimo na najpogostejše vzroke, kot so tujki, zastrupitve, odpovedovanje organov ter na posledično tekočinsko in elektrolitsko neravnotežje ali sepso, ki zahtevajo takojšnjo in ustrezno terapijo. Če je stanje živali stabilno in očitnega vzroka ne najdemo, ponavadi izberemo simptomatsko zdravljenje. V primeru da bruhanje traja že več kot 2 dni, ni odziva na simptomatsko terapijo ali pa se klinično stanje živali hitro slabša, nadaljujemo z izvajanjem nadaljnje diagnostike. Poseben primer akutnega bruhanja je bruhanje krvi ali hematemeza, ki zahteva posebno obravnavo.

Kronično bruhanje je bruhanje, ki vztraja in se ponavlja dlje časa, torej 10 ali več dni, s krajšim ali daljšim obdobjem prehodnega izboljšanja. Kronično bruhanje ima kompleksnejše ozadje ali pa je rezultat poslabšanja in nezdravljenja akutnega bruhanja. Ugotavljanje vzroka je pogosto dolgotrajen in zapleten proces, ki povzroča preglavice tako veterinarjem kot tudi lastnikom živali. Hujše kot je bruhanje in sami klinični znaki, ki ga spremljajo (izguba teže, neješčnost, dehidracija), bolj agresiven pristop k diagnostiki moramo ubrati, da lahko čimprej zagotovimo ustrezno terapijo, ki jo žival potrebuje.

Na tem mestu je potrebno omeniti še regurgitiranje, kjer gre za poseben primer izločanja hrane nazaj skozi usta in kjer torej ne gre za bruhanje. Gre za pasivno dejanje, ki se pojavi spontano, kar pomeni, da ni vidnih kontrakcij trebuha pred bruhanjem oz. izrazite slabosti pri živali. Ponavadi je regurgitiranje pokazatelj težav v samem požiralniku.

Prvi korak pri skoraj vseh kliničnih problemih, tudi pri bruhanju, je temeljita anamneza oz. seznanitev z vsemi simptomi in ostalimi podatki o pacientu. Pred bruhanjem se ponavadi pojavi slabost, kar se lahko pri živali kaže s slabšim počutjem, oblizovanjem, cmokanjem in slinjenjem, sledi spahovanje, kontrakcije trebuha in nato še bruhanje. Podatki, ki jih dobi veterinar od lastnikov živali so zanj zelo pomembni, saj ga lahko hitreje usmerijo na poti k diagnozi (npr. možnost zaužitja tujkov, menjava hrane, zaužitje strupa, ipd.).

Naslednji korak pri diagnostiki je temeljit klinični pregled živali in ostala potrebna diagnostika, ki nas seznani s pomembnimi podatki o bolezni, da lahko čimprej in ustrezno začnemo z zdravljenjem živali. Klinični pregled obsega merjenje telesne temperature, avskultacijo prsne in trebušne votline, pregled sluznic in bezgavk ter temeljita palpacija trebuha. Slednja nas lahko seznani z zelo pomembnimi podatki o lokaciji bolečine, včasih pa tudi o vrsti bolečine in sami težavi (npr. tumorji, tujki, invaginacije, ipd.).

Bruha1

Na sliki zgoraj prikazana palpacija trebuha pri psih.

Na podlagi temeljitega kliničnega pregleda se nato odločimo za nadaljnjo diagnostiko ali terapijo - pregled krvi (hemogram in biokemija), pregled urina, merjenje cPL(specifična pankreasna lipaza kot pokazatelj pankreatitisa), pregled blata na morebitno parazitarno infestacijo, merjenje ščitničnih hormonov, testiranje FIV/FeLV pri mačkah in zelo pomemben ultrazvočni pregled trebuha ter po potrebi nativno rentgensko slikanje ali slikanje s kontrastom. Pregled trebuha z ultrazvokom je neinvaziven in skoraj popolnoma neboleč diagnostični poseg, ki nam da precej natančen uvid v dogajanje v trebuhu ter lahko pomembno pripomore k iskanju pravilne diagnoze in s tem k rešitvi težave. Tudi rentgensko slikanje je zelo uporaben in pomemben diagnostični pripomoček, predvsem pri diagnosticiranju tujkov, kjer lahko še posebej pri slikanju prebavil s kontrastom vidimo, kako le-ta prehaja skozi prebavila.

Bruha7

 

Na sliki zgoraj viden ultrazvočni prikaz dela tankega črevesa v prečnem in vzdolžnem prerezu.

Bruha8

 

 

Na sliki zgoraj prikazana rentgenska slika s kontrastom v prebavilih. Puščica kaže na mesto, kjer kontrast ne gre več naprej oz. mesto kjer se nahaja tujek.

Nadaljnje preiskave pri diagnostiki bruhanja, ki jih izvedemo, v kolikor z zgoraj navedenimi ne pridemo do rešitve problema oz. do postavitve diagnoze, so pregled požiralnika in želodca z endoskopom (gastroskopija) in odvzem vzorcev ter nadaljnje preiskave krvi - merjenje žolčnih kislin, ACTH stimulacijski test oz. vsaj merjenje osnovnega kortizola za ugotavljanje hipoadrenokorticizma (Addisonova bolezen). V poštev pride tudi zahtevnejša in dražja diagnostika, kot je CT ali MRI slikanje celega telesa, ko sumimo na težave v živčnem sistemu pa tudi punkcija cerebrospinalne tekočine. Zelo uporabna, vendar precej invazivna metoda diagnostike bruhanja je tudi laparatomija oz. kirurško odpiranje trebušne votline s temeljitim pregledom trebušnih organov in sočasna biopsija želodca, delov tankega črevesa, mezenterialnih bezgavk, po potrebi pa tudi jeter in pankreasa.

Bruha4   Bruha5

Na sliki levo prikazana uporaba endoskopa za pregled požiralnika in želodca. Na sliki desno pa slike poškodovane želodčne sluznice, ki jih pri endoskopiji vidimo.

Pri hematemezi oz. bruhanju sveže ali malo prebavljene krvi gre za urgentno stanje, zato mora biti diagnostika hitra in učinkovita, zelo pomemben del klinične slike pa je tudi anamneza. S pomočjo anamneze moramo razbrati koliko krvi je prisotne v bruhanju samem. Manjše količine krvi so sicer lahko prisotne kot posledica poškodbe sluznice zaradi kateregakoli vzroka, zato se takšne paciente obravnava kot vse ostale paciente, ki bruhajo. Pri bruhanju večjih količin krvi pa moramo biti zelo pozorni in usmerjeni v čimprejšnjo ugotovitev vzroka takšnega stanja. Pri takšnih pacientih je nujen pregled krvi - hemogram in merjenje skupnih proteinov, da lahko ugotovimo, če žival morda potrebuje že transfuzijo. Naslednji korak je merjenje koagulacijskih časov (morebitne zastrupitve) ter ugotavljanje ali je morda žival zaužila kri iz drugod (dihala, tumorji v ustih ali žrelu) oz. ali je za to morda kriva ulceracija želodca in dvanajstnika (čir), kar je tudi najpogosteje. Čiri lahko nastanejo iz različnih razlogov, najpogostejši med njimi pa so akutni in hemoragični gastritis, jemanje določenih zdravil (NSAID, kortikosteroidi), hipovolemični šok, tumorji na želodcu, mastocitom, ipd. Diagnostiko nadaljujemo z ultrazvočnim pregledom trebuha, predvsem želodca in dvanajstnika in gastroduodenoskopijo, v kolikor vzroka drugače ne moremo ugotoviti.

Kot smo že omenili, se lahko akutnega bruhanja, ki je brez drugih resnejših kliničnih znakov, lotimo tudi s poskusno simptomatsko terapijo, ki zajema krajši post, gastroprotektante in antiemetike ter nujno dietno, lahko prebavljivo hrano. Če so vzroki bruhanja prehodni je simptomatska terapija velikokrat uspešna in reši samo težavo, nadaljnja diagnostika pa nato ni več ni potrebna. V kolikor pa se klinično stanje živali hitro slabša kljub predpisani terapiji, je potreben agresivnejši pristop k diagnostiki in terapiji in iskanju vzroka. Ponavadi takšne živali prav tako potrebujejo tudi tekočinsko terapijo v obliki infuzije ali elektrolitske pripravke, zaradi izgube tekočin in elektrolitskega neravnovesja.

Bruha6

 

Na sliki prikazan primer dietne konzerve za pse, ki imajo težave s prebavili.

Bruhanje pri psih in mačkah lahko torej nastane iz različnih vzrokov, od najbolj enostavnih do zelo zapletenih, takšen pa je ponavadi tudi diagnostični pristop in samo zdravljenje živali. Za preprečevanje osnovnih vzrokov so najpogosteje odgovorni lastniki sami, kar pomeni, da morajo svojo žival redno razgliščati, ji dajati uravnoteženo in ustrezno hrano, paziti, da ne zaužijeje kakšnega tujka, strupa ali nevarnih zdravil, pri samem dajanju zdravil, v kolikor jih žival potrebuje, pa je potrebno dosledno upoštevati navodila veterinarja. Pri pojavu bruhanja morajo lastniki hitro ukrepati in odstraniti vzrok težave v kolikor je to mogoče, nato pa se čimprej posvetovati z veterinarjem, ki oceni, če žival potrebuje pregled in veterinarsko oskrbo. Pri tej odločitvi je zelo pomembno klinično stanje živali, saj v primeru, da je le-to nespremenjeno in bruhanje ne spremljajo nikakršni drugi simptomi, ni potrebno takojšnje nujno ukrepanje. V primeru, da se poleg bruhanja pojavi še slabo stanje in počutje živali, driska in ostali klinični znaki, je obisk veterinarja nujen. Pri tem je pomembna tudi objektivna presoja lastnika samega, ki nosi odgovornost za svojo žival, prav tako pa je prav, da živali posveti ustrezno skrb in poskrbi za njeno zdravje.

Janko Hribernik, dr.vet.med

Povzeto po:

-R. W. Nelson, C. G Couto, Small Animal Internal Medicine, 2013

-J. M. Steiner, Small Animal Gastroenterology, 2008