Mastitis povzročajo mikroorganizmi- ugotovljenih je bilo že več kot sto povzročiteljev mastitisa. V praksi pa je pomembneje vedeti, s katero skupino povzročiteljev mastitisa se borimo.

V tem prispevku bomo natančneje predstavili posamezne skupine povzročiteljev in njihove najpogostejše predstavnike. Rejci boste tako lahko iz bakterioloških analiz, ki jih imate, razbrali, kateri ukrepi so za vas najpomembnejši. Če bakterioloških analiz nimate, je prav, da začnete z jemanjem vzorcev in s pridobivanjem podatkov. Obrnite se na vašega veterinarja. Šele ko boste poznali sovražnika, boste lahko razumeli ter uspešno preprečevali in zdravili mastitis.

SKUPINE POVZROČITELJEV MASTITISA

Povzročitelje mastitisa lahko razdelimo na tri glavne skupine:

• nalezljive povzročitelje,
• okoljske povzročitelje in
• oportuniste, torej tiste, ki so normalni prebivalci kože.

Do sedaj smo omenjali samo prvi dve skupini, v katerih so res pomembnejši povzročitelji (major pathogens). V boljših rejah, kjer uspešno nadzirajo prvi dve skupini mastitisa, pa postaja vedno pomembnejša tretja skupina povzročiteljev- ki jih včasih imenujemo tudi »minor pathogens«: manj pomembni povzročitelji .

NALEZLJIVI POVZROČITELJI MASTITISA

Najpogostejši in najpomembnejši povzročitelji v tej skupini so: Staphylococcus aureus (Staph. aureus), Streptococcus agalactiae, Mycoplasma spp.

Glavna značilnost teh povzročiteljev je, da naseljujejo seske in vime, seskov kanal. Ne preživijo v okolju. To ima dobro plat: točno vemo, kje ti povzročitelji živijo, zato jih lahko izkoreninimo. Jasni in učinkoviti so tudi ukrepi zatiranja. Med te spadajo zlasti: razkuževanje vimena po molži z dokazano učinkovitim razkužilom in presuševanje vseh seskov vseh krav z antibiotiki ter izločanje kronično inficiranih krav, ki so stalni vir infekcije za ostale krave v čredi.

Manj uspešno je zdravljenje teh povzročiteljev med laktacijo: v povprečju med laktacijo uspemo pozdraviti manj kot 50% infekcij s Staph. aureusom, ki je najpogostejši nalezljivi povzročitelj mastitisa. Gre torej za zelo trdovratnega povzročitelja.

Ti povzročitelji so prisotni v vimenu in seprenašajo med molžo! Molža je torej čas tveganja za prenos. Prenašajo se s krave na kravo: z molznimi enotami, z rokami molznikov, s krpami. Z razkuževanjem vimena po molži ubijemo bakterije, ki smo jih med molžo nanesli na vime in tako preprečimo, da bi te bakterije skozi seskov kanal »zlezle« v vime in povzročile mastitis. S presuševanjem z antibiotiki pozdravimo obstoječe infekcije in s tem zmanjšamo rezervoar bakterij v čredi.

Učinkovit ukrep je tudi ločena molža inficiranih krav: s tem zmanjšamo verjetnost za prenos nalezljivega povzročitelja na neinficirane krave. Težava je, da pri nekaterih kravah ne bomo uspeli izolirati Staph. aureusa, čeprav so z njim okužene- zato je velika verjetnost, da imamo tudi v skupini, ki jo imamo za zdravo, inficirane krave.

V čredah, ki nimajo uvedenega učinkovitega nadzora nad povzročitelji mastitisa, je lahko inficiran visok procent krav in seskov- tudi do 50%. V čredah z uvedenim razkuževanjem vimena po molži in presuševanjem vseh krav z antibiotiki pa lahko dosežemo zelo nizek procent inficiranih krav.

Pri nas je Staph. aureus najpogosteje izoliran povzročitelj mastitisa.

Uvedba razkuževanja seskov po molži in presuševanje z antibiotiki je v razvitih govedorejskih državah močno znižala pojavnost tega mastitisa.

Staph. aureus najpogosteje povzroča subklinični mastitis(povišanje SCC, znižana mlečnost), le v okoli 40% primerov pride do kliničnega mastitisa.

Število somatskih celic v inficiranih četrtih pa pogosto zraste na več kot 1.000.000 in močno vpliva na število somatskih celic v skupnem vzorcu.

Infekcije so dolgotrajne, brez antibiotične terapije trajajo leta, lahko celo življenjsko dobo krave! Zato jemožnost prenosa na druge krave med molžo še toliko večja.

Omeniti moramo še drugega nalezljivega povzročitelja, ki je mnogo redkejši:Mycoplasma spp. Ta pogosteje povzroča klinično obliko mastitisa kot drugi nalezljivi povzročitelji. Pogoste so infekcije več četrti. Črede z mikoplazmatskim mastitisom imajo pogosto število SCC višje od 500.000. V čredi pride do izbruha pogosto po vnosu Mycoplasme s kupljeno živaljo. V čredah z mikoplazmatskim mastitisom so Mycoplasme izolirali tudi iz nosnic in vagine krav, do infekcije lahko pride tudi pri teletih, ki pijejo inficirano mleko. Izolacija Mycoplazem je zahtevnejša od izolacije Staph. aureusa.

Za nadzor nad mikoplazmatskim mastitisom je nujno izločanje inficiranih krav. Zdravljenje mikoplazmatskega mastitisa z antibiotiki ni uspešno!

Ukrepi: razkuževanje, presuševanje krav z antibiotiki in izločanje inficiranih krav, drug drugega podpirajo. Z manjšanjem rezervoarja inficiranih krav v čredi znižujemo možnost za prenos bakterije z vimena na vime med molžo. Če do tega prenosa pride, pa bakterije na sesku uničimo še preden prodrejo skozi seskov kanal v vime in preden povzročijo mastitis- subklinični ali klinični.

Pojavnost nalezljivega mastitisa se povečuje od začetka proti koncu laktacije, ker se ta prenaša med molžo. Večkrat smo kravo molzli v neki laktaciji, večja je možnost, da je prišlo do infekcije.

Ni podatkov, da bi na nalezljivi mastitis vplivali zunanji dejavniki, kot je vreme. Izjema so razmere, ki pripomorejo k razpokam in poškodbam seskov. Na takih seskih je število nalezljivih povzročiteljev večje, poleg tega poškodovan sesek ne opravlja dovolj dobro svoje funkcije prve obrambne črte in bakteriji lažje »zlezejo« vanj.

Streptococcus agalactiaeje bil včasih pomemben nalezljivi povzročitelj mastitisa. Vendar je danes redek in marsikje izkoreninjen. V nekaterih državah poročajo o porastu infekcij z njim. Izkoreninjenje Str. agalactiae je dober dokaz, da se nalezljive povzročitelje mastitisa da izkoreniniti. Izkoreninjenje je pri tem povzročitelju enostavnejše tudi zaradi njegove velike občutljivosti za antibiotike.

OKOLJSKI POVZROČITELJI MASTITISA

Okoljski povzročitelji so tisti, ki so v okolju živali. Najpogosteje so todrugi streptokoki(drugi zato, ker niso Str. agalactiae, ki je nalezljivi povzročitelj) incoliformne bakterije(ker imajo enako obliko kot E. coli).

Pomembnejši predstavniki so: Streptococcus uberis, Escherichia coli (E.coli), Klebsiella spp, Pseudomonas spp., Proteus spp. Manj pogosti okoljski povzročitelji so še bacili, kvasovke, plesni in alge. Vendar večino infekcij povzročijo drugi streptokoki in coliformi.

Okoljski povzročiteljipogosteje povzročijo klinični mastitis(spremenjeno mleko, oteklo, boleče, rdeče vime) kot nalezljivi mastitisi in so manjkrat povezani z visokim št. SCC. V čredah z visokim procentom inficiranih krav lahko tudi okoljski Str. povzročijo visoko št. SCC.

Večinoma okoljski mastitisi trajajo krajši čas. Koliformni mastitisi so pogosto zelo kratkotrajni- a večkrat tudi zelo hudi, lahko se končajo celo s smrtjo živali. Zaradi kratkotrajnosti imamo navadno v čredi majhen procent inficiranih krav. Koliformi so izjemoma razlog za povišano št. SCC v bazenu.

Večina novih infekcij z okoljskimi povzročitelji je v dobi presušitve: prva dva tedna po presušitvi in dva tedna pred začetkom laktacije. Do velike večine infekcij z E. coli pride nekaj dni pred telitvijo.

Največ mastitisa povzročenega z okoljskimi povzročitelji imamo na začetku laktacije. Več okoljskega mastitisa je pri starejših kravah, manj pri telicah.

Ker je glavni rezervoar okoljskega mastitisa okolje, je teh infekcij načeloma več pri vhljevljenih kravah kot pašnih živalih. Vendar imamo tudi pri pašnih živalih mesta tveganja: blatna področja (napajanje), ter senčna mesta, kjer se krave zbirajo.

Pri vhljevljenih živalih pojavnost okoljskega mastitisa poleti naraste, v daljših deževnih obdobjih lahko naraste tudi število okoljskega mastitisa pri živalih na paši. Večja pojavnost tega mastitisa poleti je posledica hitrejšega razmnoževanja bakterij v okolici živali v toplih razmerah in s tem večje izpostavljenosti seskovega kanala.

Bistvo nadzora je znižanje izpostavljenosti seskovih konic umazaniji in bakterijam v njej in v povečanju odpornosti živali. Izpostavljenost zmanjšamo z rednim čiščenjem, zagotavljanjem suhega ležišča. V dobro načrtovanih hlevih (s pravilno dolžino lešišč, z naklonom, z dobro ventilacijo…) je izpostavljenost umazaniji ter možnost za poškodbe seskov manjša.Suha in čista ležišča so pomembna tako med laktacijo kot med dobo presušitve! V suhem in čistem okolju moramo vzrejati tudi telice.

Med molžo lahko izpostavljenost okoljskim povzročiteljem znižamo z molžo čistega in suhega vimena. Uporaba pene pred molžo z dezinfekcijskimi lastnostmi in dovolj dolgim kontaktnim časom (vsaj 30 s) dokazano zniža pojavnost okoljskega mastitisa.

Presuševanje z antibiotiki in razkuževanje po molži nimata večjega vpliva na pojavnost okoljskega mastitisa.

Odpornost krav lahko dokazano zvišamo s primerno prehrano: številne študije so dokazale pomembnost vitamina E in selena za dvig odpornosti živali.

OPORTUNISTIČNO POVZROČITELJI MASTITISA

Na kmetijah, ki so uspele znižati pojavnost prvih dveh skupin povzročiteljev mastitisa, ta skupina povzroča vedno več težav.

Najpogostejši povzročitelji iz te skupine so koagulazno negativni stafilokoki (KNS ali CNS). Med njimi naj bi bila najbolj pogosta Staphylococcus hyicus in chromogenes.

Značilnost teh povzročiteljev je, da sodel normalne flore živaliin jih lahko izoliramo iz nosnic, dlak, vagine, kože seskov, seskovega kanala… Nekatere od njih so izolirali tudi iz okolice živali- tako kot lahko okoljske povzročitelje. Nekatere pa bolj pogosto najdemo na koži ljudi (Staph. epidermidis).

Ti povzročiteljiniso zelo patogeni. Povzročajo povišanje števila SCC, ki se najpogosteje giblje med 200.000 do 400.000. Infekcije pa so navadno dolgotrajne in trajajo več mesecev, na srečo pa so pogoste tudi spontane ozdravitve.