Mačja levkoza je pogosta in zelo nalezljiva bolezen, ki je razširjena povsod po svetu, tudi pri nas v Sloveniji. Povzročitelj te bolezni je virus, ki spada med retroviruse, tako kot povročitelj AIDS-a pri ljudeh (HIV) in pri mačkah (FIV). Značilnost teh virusov je, da so sposobni vstavljati kopije svojega genetskega materiala v celice, ki jih „napadejo“. Na ta način se razmnožujejo in pripravijo organizem do tega, da začne delovati „sam proti sebi“, saj oslabi imunski sistem in s tem možnost zaščite pred sekundarnimi infekcijami.

Z virusom mačje levkemije (FeLV) se lahko okužijo mačke moškega ali ženskega spola, ponavadi mlajše, starosti 1-5 let. Velike količine virusa se nahaja v slini, izcedku iz nosnic, v urinu, iztrebkih in mleku okuženih živali. Tako je možnosti prenosa virusa iz ene mačke na drugo veliko, največ preko ugriznih ran, pri parjenju in tudi hranjenju iz istih posod. Prav tako pride do prenosa iz okužene matere na mladička, in sicer v sami maternici ali medtem ko jih mati neguje. Virus FeLV je slabo obstojen v okolju – največ nekaj ur, v suhem in vročem vremenu pa se njegova sposobnost preživetja še zmanjša.

Potek bolezni:

Virus mačje levkemije povzroča različna obolenja – od nastanka raka, anemije (slabokrvnosti) do uničenja imunskega sistema. Virus pride v telo preko ugriznih ran ali skozi usta, razmnožuje se v lokalnih bezgavkah, nato preide v kri, od tu pa v kostni mozeg in vranico. Glede na stadij infekcije ločimo:

• Primarna viremija, v zgodnjem stadiju infekcije. V tej fazi so nekatere mačke z učinkovitim imunskim odgovorom sposobne odpraviti virus iz krvnega obtoka in preprečiti nastanek sekundarne viremije. Običajno se pojavi samo povišana telesna temperatura, povečane bezgavke vratu, neješnost in slabo počutje, ki traja nekaj dni.

• Sekundarna viremija je stadij, kjer je virus stalno prisoten v krvnem mozgu in drugih tkivih (solzne in slinske žleze, mehur, bezgavke, …). To je t.i. točka brez povratka, saj ostanejo živali okužene do konca svojega življenja. Njihov imunski sistem ni več sposoben obrambe pred infekti, ki so normalno prisotni v okolju (bakterije, virusi, glivice, protozoji,...), zato pogosto zbolijo za sekundarnimi infekcijami, ki pogosto zakrivajo realno klinično sliko. Na tej stopnji se lahko začnejo razvijati limfoidni tumorji, ki pa so pogosto dobro skriti na notranjih organih in jih sploh ne opazimo.

Znaki bolezni:

Slika 1: FeLv pozitivna mačka; Klinični znaki samo slaba, nesvetleča dlaka, ki močno izpada

V zgodnjem stadiju bolezni je značilno, da živali ne pokažejo nobenih kliničnih znakov. Sčasoma – po nekaj tednih, mesecih ali celo letih – se sam zunanji izgled in zdravstveno stanje okužene mačke vidno poslabša ali pa se kaže samo z občasnimi obolenji, ki jih prebolijo ob podporni terapiji. Najpogosteje opazimo znake, kot so:

• izguba apetita

• počasna izguba telesne teže

• slaba, nesvetleča dlaka, ki pogosto tudi izpada

• povečane bezgavke

• povišana temperatura

• blede dlesni in druge sluznice

• vnetje dlesni (gingivitis) in ustne sluznice (stomatitis)

• vnetje kože, sečnega mehurja in zgornjih dihalnih poti

• dolgotrajna driska

• spremembe v obnašanju, živčni znaki

• spremembe na očeh

• abortusi in druge bolezni genitalij pri nesteriliziranih mačkah

Sliki 2 in 3: Značilne spremembe na očeh

Diagnostika in zdravljenje:

Zaradi dolge inkubacije ( t.j. čas od infekcije do pojava kliničnih znakov) – do tri mesece ali več in pogosto prikritih znakov bolezni, je diagnostika nemogoča samo s kliničnim pregledom in običajnim pregledom krvi. Na podlagi tega lahko samo posumimo na to bolezen, zagotovo pa jo lahko potrdimo z različnimi laboratorijskimi testi, ki zaznajo specifičen protein znotraj virusa. Na ta način se lahko testira tudi mačke, ki so bile v preteklosti cepljene proti tej bolezni, saj test ne zazna protiteles proti FeLV, ampak zgoraj omenjeni protein.

Slika 4: Odvzem krvi  

Danes obstajajo tudi hitri testi (Snap test, Idexx), za katerega potrebujemo samo nekaj kapljic krvi in rezultat dobimo že v desetih minutah.

Ker je bolezen neozdravljiva, ni specifičnega zdravljenja. Živalim nudimo podporno terapijo in zdravimo morebitne sekundarne infekcije. S kemoterapijo, transfuzijo krvi in kortikosteroidi lahko upočasnimo potek bolezni, vendar so živali zaradi slabega vpliva teh zdravil na imunski sistem (zlasti kortikosteroidov) še bolj izpostavljene drugim boleznim.

 Slika 5: Izvajanje testa-dodajanje reagenta k vzorcu krvi

Kaj lahko sami naredimo, da preprečimo širjenje okužb?

Proti mačji levkozi obstaja cepivo, s katerim zaščitimo zdrave mačke. Priporočeno je, da se mačke starejše od 9 mesecev ali več cepi dvakrat, v presledku 3-4 tednov, nato se s vsakoletnim cepljenjem vzdržuje stalno imunost. Cepljenje ni učinkovito pri mačkah z že obstoječo FeLV infekcijo, zato je pomembno, da je novi mačji ljubljenec ločen od ostalih mačk, dokler se ne ugotovi ali je okužen z virusom FeLV.

V primeru, da je več mačk v gospodinjstvu in je ena FeLV-pozitivna, morajo biti vse mačke testirane. V primeru negativnega rezultata jih je potrebno po treh mesecih še enkrat testirati, ker je inkubacijska doba vsaj tri mesece in šele ta rezultat pove, da niso okužene.

Kaj storiti, če je vaša mačka FeLV pozitivna?

• takšno žival je potrebno imeti v zaprtem prostoru oz.preprečiti stik z drugimi mačkami v okolju

• da se zmanjša možnost prenosa infekcije jo je potrebno sterilizirati/kastrirati

• nuditi ji uravnoteženo, visokoenergetsko prehrano in dodatke za dvig odpornosti (vitamini, minerali, mikroelementi)

• izogibati se neprekuhani hrani (npr.meso, jajca, nepasterizirano mleko), saj lahko zaradi zmanjšane odpornosti hitro zbolijo za sekundarnimi infekcijami

• vsakih šest mesecev je priporočljivo obiskati veterinarja, da opravi klinični pregled in morebitne dodatne preiskave (krvna slika, biokemijski profil, pregled urina,...)

• ker ste kot lastnik največ z mačko, je pomembno, da opazujete njeno počutje, pitje vode, ješčnost, uriniranje, kvaliteto dlake in kakršnekoli druge spremembe ter o tem obveščate izbranega veterinarja.

Virus mačje levkemije se širi samo med mačkami in ni nevaren za druge živali in za ljudi, vendar je vseeno potrebno, da si po vsakem stiku z živaljo umijemo roke, saj so lahko tudi zdrave živali vir različnih infektov. Pri mačkah, ki živijo samo v stanovanju, je tveganje za okužbo minimalno, vendar se je potrebno prepričati, da mačka ni okužena in jo zaščititi z ustreznim cepivom.

Vse to opravljamo tudi v naši ambulanti, kjer bomo vašega mačjega ljubljenčka najprej klinično pregledali, mu odvzeli kri in naredili hitri test, da se izključi možnost okužbe. V primeru, da je rezultat negativen, ga bomo tudi cepili, v nasprotnem primeru pa vam bomo ustrezno svetovali kako naprej.

Želimo Vam veliko zdravih in igrivih dni z Vašim mačjim razvajencem :)

Monika Videc, dr.vet.med.